
Sprašujem se,
ali res moram
poznati vse svoje
t.i. zasluge
in uspehe,
ki so se do zdaj zvrstili
bolj ko ne po nekem
srečnem naključju,
kot pa
produkt
moje inteligentnosti.
In ali moram svojo omejeno vednost
po vsej sili spraviti na plan,
kot da je to edino moje poslanstvo.
In potem, ko se pravzaprav zavem,
da vse počnem z določenim namenom,
se mi začno majati temelji lastne vrednosti.
Ko se skušam vriniti na lestvico najboljših,
me grize in boli,
da nisem prav nič boljša od večine,
ki bi storila vse, da se povzpne nad druge,
ki jih smatra le še za sebi nevarne tekmece.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!