
Kadar sem žalostna,
jočem ali pojem.
Kadar ne morem
z besedami na dan
ali se naveličam razlagati
svoja občutja, misli, čustva,
pričnem pesniti.
Kadar sem presenečena,
da me najde sreča,
lijem solze ganjenosti.
Kadar sem ponosna, se vzravnam...
Kadar si hočem dati duška
in si zares prisluhniti,
se zamislim,
snujem pesmi svoje duše.
Kadar potrebujem družbo,
če je nimam ob sebi,
se zatopim v knjige,
kjer dobim navdih.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!