
Potujem po svetu in v kraje neznane
in uresničujem svoje majhne, skrite sanje,
občudujem velika mesta in neznane poljane
in potiho stopam vanje.
Ko človek odkriva kraje neznane,
želi potovati več in vse več,
približati svet, podreti ograje,
da nas ne omejujejo več.
A naj še tako daleč stran potuje,
odkrije lepot nešteto in več sto,
tako kot domači kraj občuduje,
na tujem nikoli ničesar ne bo.
Lepo je hoditi po tem našem planetu.
Najlepše je vendarle biti doma,
kako lepo je v domačem svetu,
se dobro zaveš šele, če stopiš tudi na tuja tla.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!