
S svojim pogledom si me ujel
le trenutek in vse si mi na glavo postavil,
tvoj me nasmeh je omamil,
sladke besede, navihani kodri, mehki dotiki,
upanje, da me poljubil boš končno,
kaj use bi imela če bi ti rekla pokončno..
A moja usta ostala so tiho,
ostalo samo je boleče hrepenennje,
duša vsak dan mi joče,
zdaj postelja mi je v uteho,
da sanje me pripeljejo k tebi.
Tvoja slika bledi,
kot drobni biseri so spomini,
ki skrbno jih čuvam,
da znova zaživijo,
nisem imela poguma ti reči da samo zate živim,
vem da tudi ti me ne moreš pozabiti,
zakaj ne moreš koraka narediti,
čas pa leti in meseci bežijo,
tvoja slika izginja,
ljubezni pa skrivati več ne znam
saj želja do tebe je prehuda.
Kako korak naprej naj naredim?Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!