Cesta mi leti v obraz,
razdalja ni vprašanje,
praznina, mala celica,
topla, edina v trenutku.
Na vetrobranu le odsev,
utrujene, hiteče
sanje o denarju,
prazne marnje.
Utrujene, zadete scene,
dol s ceste,
izven poti,
tam življenje se godi.
Črni nič, bele črte,
kot hudič se mešajo v daljavo,
tam daleč je konec,
začetek poti.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!