
Kdo ti bo povedal, da si tokrat zgrešil,
ko si se ponudil, da boš name gledal.
Nisem prepričana v to, kar mi praviš;
komplimenti se sicer lepo slišijo,
ne vem pa, če so resnično meni namenjeni.
Čemu se sploh trudiš še z mano?
Sicer bi bila presrečna, če bi res ostal,
da te je sam Bog poslal,
a kaj bo, ko me boš v resnici spoznal,
takrat se boš zbal in boš zbežal -
takrat, ko bo prva zaljubljenost mimo
in se boš soočil z vso resničnostjo
mojega čudnega značaja.
Kaj bo, če ne bom to, kar si pričakoval?
Sicer pa se sprašujem, ali naj obžalujem,
če tako pogrešam tvoj objem.
Morda pa različna temperamenta
kličeta po bližini in se usodno privlačita.
Morda to niso samo prazne besede -
to je samo zato, ker se bojim za tebe.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!