
Hej!
Rekel si »Hej!«
Kaj ti naj odgovorim? Hej?
Ali naj samo molčim?
S takimi, ki samo zabavajo, sploh ne govorim!
Torej, hej…
»Greva se skrivanko!«
»Vroče – hladno«
»Ti usmerjaš, jaz pa iščem.«
»Kompliment je torej ta tvoj hej?«
»Pa pojdiva dalje.«
»Do prijateljstva?«
Iskanje se še zavleče, ker ne najdem
prave rime, pravega odtenka, prave strune in prave besede.
»Taktnost torej?«
»Kaj je to? Sem že skoraj pozabila.
Prehitro misliš.
Ne dohitevam te.«
Ti za volanom, jaz sopotnik.
Same slepe ulice
in povsod obvezna smer.
In na semaforju oranžna luč,
pa ne vem, ali boš ustavil, ali boš speljal naprej.
In najina starodavna romantika, že zbledela.
Vse, kar sva imela, sva si že izmenjala,
vse sva si dala, pa vseeno nekaj tudi zase zadržala.
Nekaj sva ustvarila.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!