Ne boj se osamljenih ljudi,
taki so, kot ti,
zazri se jim v objokane oči,
prijazno besedo ponudi
in jim upanje obudi.
Ne boj se sredi stavka obmolkniti
in doživeti notranjega miru,
ko ti je pri srcu lepo,
ker si nekoga osrečil.
Ne boj se priznati,
da vendarle nisi imun za vse
in da tudi ti potrebuješ upanje,
ko po svojih najboljših močeh
oznanjaš odrešenje.
Ne boj se, da si prisiljen poreči NE,
ko pa tako noro ljubiš življenje.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!