
Imela bi vse,
če bi imela tebe.
In če bi imela vse,
a tebe ne,
nimam potlej nič.
Morda preveč govorim
in si utihnil zato,
ker ne prideš do besede.
Morda govorim premalo
in si utihnil zato,
da bi me poslušal.
Tvoja svoboda mi je sveta,
tvoja načela so nedotakljiva,
tvoja lepota je neminljiva.
Moja molitev se s tvojo zliva.
Moje srce je le do polovice.
Druga polovica tebe kliče.
Pravijo, da z menoj ravnaš
kot v rokavičkah,
pravijo, da sem postala pravi pav,
samo da bi me ti poznal.
Pravijo, da ti nisem več uganka,
a da ti bom zelo težko kdaj več
kot dobra znanka.
Rekli so, da znam tečnariti
in če ne bi bila že odrasla,
bi jih marsikdaj dobila po riti.
Mislijo, da vse verjamem,
a taka sem le na prvi pogled,
vendar pa vse za dobro vzamem,
kar tudi rada priznam.
Pravijo, da sem preveč sama.
Čudijo se mi, da še nisem mama.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!