Ponujena dlan,
izpostavljena beseda,
stegujem se za soncem,
doma si že presedam,
ko s stola se na stol presedam.
Tema me že spet lovi
in vedno se zgodi,
da ta, ki pride, spet ni ti.
Če bi smela,
bi ti že povedala,
da sem se marsičemu odpovedala,
da boš vedel,
da moj značaj ni veder,
ker morda preveč molčim
in se skoraj ničesar več pretirano ne veselim.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!