Zarja večerna že čopič svoj vleče,
nežno obarva vrhove gora,
vabi prijazno obzorje žareče
sonce zahaja, se tiho smehlja.
Luna je bleda, še barvo dobiva,
saj prebudila se komaj je zdaj.
Gručo otrok na igrišču poziva,
treba domov bo, saj igre je kraj.
Fant in dekle pa takrat se dobita,
in občudujeta sončni zaton,
tesno objeta na klopci sedita,
njun je poljub kakor sladek bonbon.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!