Dolgost življenja našega je kratka, kratka, skratka,
življenje živi, kot ga hočeš ti,
vsak gleda stvar s svoje strani.
Razumi, niso še vsi spoznali,
kaj svetu bi od sebe radi dali.
Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti,
morda pa biti sam, ti prav leži,
te na bolje spremeni.
Samote se nikar ne boj,
saj si vedno sam s seboj.
Bili so dnevi vsi, brez bolečin,
k takšnim dnevom zdaj stremim.
Nisem jih še doživela,
sem pa vedno si želela.
Verjamem v to, da pridejo.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!