Berem svoje življenje.
List za listom.
Tu pa tam se še posebej ustavim.
Spomin mi odtava v drugi čas.
Nenadoma postane vse živo, resno in moje.
"To sem jaz," si mislim.
"To je moje."
"To izhaja iz mene."
Bolečina se zbudi.
Pogleda me.
In jaz njo.
Stari znanki sva.
Ni nama do prepira.
Obe veva, da je najbolje,
da pustiva druga drugo pri miru.
Vse sva že doživeli skupaj. Najbrž.
Nič novega ne moreva storiti druga drugi.
Veva, da sva skupaj.
Povezani.
V neki simbiozi.
Ne ravno po lastni izbiri, se zdi...,
a na koncu je vendarle jasno,
da druga brez druge ne bi bili to, kar sva,
brez nje, ne bi bila to - kar sem.Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (2)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- VVioleta·
To si ti, to je tvoje, prijatelj si zvesti. Z bolečino za roko se sprehajaš po cesti. Njo vztrajno tolažiš, svetle slike pokažeš. Z žarečim nasmehom znanko staro pOzdraviš. Umakneš meglice, zgradiš nove mostove, daš ji novo ime: »mo(r)je si Sr(e)če mo(r)je…«. Plezalka, list za listom... in na vsakem lep pozdrav in morje sreče :)
- PPlezalka·
Hvala Violeta. Enako tebi :)