
Odmaknjeni
v sončne ulice,
kjer se vesolje krči
na velikost srca
in speve norosti,
obirajo sadeže prostosti.
Hip se nebrekne
in zareže ostrina glasu.
Nepomembna izparina teme,
zdivjana gmota v slak.
Iz rahlega spanca
ozelenijo usta.
V zavetju hodnika
vzvalovijo oči.
S krili jadrajo noge
med zagonetnimi metulji,
kjer plešejo podhranjeni
svetovi ostrih robov
sanje z zlatimi cvetovi.
Neštete želje so izginile
v nakodrano modrino neba
in ovijajo svojo sivo brado
okrog prstana uperjenega prsta,
ki se je iztegnil v norost
leta sončnega metulja v noč.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!