Takrat mi pridi...

Prebujam v viharjih.. se, nočeh pomladnih, mi bučanje neba spanca ne da, me misel nate preganja, še takrat, ko se sen v svetlobi dneva izgublja; in spet pri njej sem, k njej se rad vračam, se objemu njenem prepuščam, šumu njenemu, njenim valovom, so kot tvoje roke nežne, ki mi pomirjajo dušo-srce; a še preden, da hladen dež aprilski, izbriše vse sledi najinih poti, mi pridi tako, kot znaš le samo ti, Lunica, tako pridi mi, z vetrom v laseh... ...soncem v očeh.