
Kot dih, dotaknil
si Se mojih sanj,
neviden si očem,
sluhu Si neslišen,
prijeti Te mogoče ni,
podoba Tvoja prej zbledi.
Pa vendar vem, da Si,
dotaknil Si se mojih sanj,
v njih mene ni bilo,
bil sij je Tvoj samo.
Bleščeča si lepota,
od beline vsa prevzeta,
plavala brez časa in prostora
v Večnosti Si razpršena.
Ljubezen neizmerna
Si, neskončna,
ne Mit, ne Bog, ne Vrag,
le energija Si ljubeča,
Si moja neizmerna želja,
da postanem tudi jaz ljubeča.
Ana NušaKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!