Drevesa v vetru blažijo,
V meni bolečino,
Nocoj mi bele snežinke ne dovolijo,
Da bi utišal sanje,
In skozi majhne špranje,
Uvidim v daljavi upanje.
Danes ne vidim izhoda,
Prespati si želim noč,
Ker če me korak zanese v neznano,
Mi jutri ne bo več dano,
Videti meglico in prostrano obzorje,
Namesto tega bom vdano,
Skoraj obvezno,
V notranjosti razklan,
In povsem trezno,
Strmel bom v brezno svojih spoznanj.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!