Nič pametnega se nisem spomnila,
pa me je kar naenkrat prešinila misel,
da bi vas povabila navznoter,
kjer je molk ovit z vprašanji,
ki kličejo vaša imena.
Na obrežju svoje krvi vas čakam.
Morje je ugodno za plovbo
na sončno in cvetočo obalo.
Vrtnarica vam odpira dveri.
Ko odplujete, se malodušnost spremeni
v pričakovanje in nekaj svetlobe se bo
stkalo med nami. Dobrodelno roke
bodo spuščale semena v brazde.
Ko zagorijo ognji, bo njiva pripravljena
za žetev v najglobljem smislu zemlje.
www.tatjana-malec.si
Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!