
Danes sem v stiku sama s sabo
odkrila občutek bivanja.
V sebi najdem moralni zakon cvetenja.
Sem rastlina, ki živi na človeški način
z notranjo lastno mero.
Vzgib mi je velel:
… Pojdi na pot,
sleci težko okovani voz teme!
Sleci nevidni jaz
in ko zagledaš lestev,
se dvigni do višine,
kjer izhlapeva prezrti vonj trupla.
Stopila sem pred ogledalo
in pred sabo uzrla nov obraz.
Cvetočo in dehtečo rožo v vazi.
Zame je to velik dododek.
Rodila sem se na novo in ulovila
jutranjo svetlobo tega svečanega dne.
Legla sem v zibko,
kjer je dremala speča zgodovina,
ki je zmehčala pogled na novo rojstvo.
Na svetu sem zato, da bi bila boljša,
pregovorno lepša od znotraj
in presegla notranje omejitve.
www.tatjana-malec.siKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!