
Velik sijoč rožnat dragulj
seva iz galaksije,
ki je prenehala dihati.
Galaksija Vrtinec M51a
leži na veliki operacijski mizi
vesoljskega dna, čakaje obdukcijo,
očiščenje in ponovno oživitev.
Vzgib prsnega koša se je postavil
na noge in misel se je prebila
do spiralnega vrtinca, se ustavila na koščku
razbitega meteorita in postala telo
s starodavnim zapisom iz zemeljskih temin.
Misel ni dala svojega telesa iz rok.
Vračala se je v svojo prvotno obliko,
ko je človeški duh še visel na kavlju
vesoljskega ekrana, ki še ni imel svojih pljuč,
zbiralnika krvi in svojega glasu.
Ko je kamen imel še svoje okorne in počasne premike,
še ni poznal vrtenja v sončnem krogu planetov.
Transmisijska volja misli se je vključila v proces
oživljanja in tavala po grobnicah vesolja.
Brez specializiranega znanja,
usmerjenega študija astronomije
in akademskih znanj za oživljanje mrtve snovi.
Kar naenkrat je počilo ogledalo in pogoltnilo misel,
ki je tavala med tektonskimi premiki meteoritov
in se zavrtinčila v spirali do dna, kjer se je rožnati biser
lahko ohranil milijarde svetlobnih let in z enim samim
leskom ustvari nove svetove iz žlahtnih kovin.
Ob vhodni loputi dna je misel dobila srebrnikasto oblačilo.
Odmevi njenih impulzov so ustvarili šepetanje vetra.
Med letenjem je zamrmrala, se prijela za ogrlico
iz dragih kamnov in začutila v sebi žensko.
Na sebi srebrno prejo in iz svojega rokava potegnila
vžigalico. Prižgala je novo življenje s staro geometrijo
in novim časom, ki je zadišal po človeški koži in cimetu.
Čisto na meji tam, kjer je uzrla svojo podobo iz
prejšnjega življenja, je svetlobni žarek upodobil
linearni kontinuum dogodkov: Vse se ponavlja!
V genetskem bazenu se je rodilo novo ozvezdje.
www.tatjana-malec.siKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!