Med končnostjo in neskončnostjo

Potujemo skozi neskončno rastoči kanon. Med kristalne bisere neživih stvari. Kot velika luč. Evolucija kozmosa. Zagozdena med kline iluzij. Duh se ne more uzreti v ogledalu. Smo v peti dimenziji, iščoči razlago izvora zavesti. Glasbeno matematiko vesolja. Brez vrhunca, brez sklepnega akorda. V trenutku sedaj. Smo brez sidrišča. Izven slike predstav. Misel, metafora fantastike. A priori abstraktna, nerazložljiva. Zmožna govora z nevidnim. Prikriti, skriti v gubah palimpsesta. Kdo nas bo odkril v vezjih, vtisnjenih v materijo, v polifonijo zapletenih akordov drvenja. Nihče se ne zaveda skupnega telesa. Nihče ni odkril formule za neskončnost. Razsvetljenje prešine dušo, zlomi razum. Odpira se nebo. Izviri, kjer še nismo bili s svojo zavestjo, ki ne pozna svoje preteklosti, ne svoje prihodnosti. Tu smo, nihče ne ve kje in zakaj, v katerih zankah neskončnosti smo obtičali. www.tatjana-malec.si