Veliki pok

Prasketanje, vžig iskre in zabobnelo je in bobnelo. Zgodil se je veliki pok. Nastal je glasen odjek. Zvočno valovanje in donenje. Masa atomov, zbrana v jedru, se je razletela v neskončnost in dosegla večni ritem gibanja. Svet se je zazibal v evolucijo. V kopalnem plašču svojega telesa je s planeti zaplavala riba Faronika. Vesoljni plavalci posebne vrste se gibljejo skozi jekleni zrak in zaidejo v jatah v črne luknje, Te sevajo snov in energijo, ki je v preteklosti padala vanje. Kot uspavani ljubimci plavajo planeti asimetrično na rdečih skodranih strunah in nabirajo bisere ljubezni v vesoljnem morju. Tkejo dragulje sreče v neskončnosti, ukročeni z ribjimi zobmi in repom. Živa tekočina večnosti se pretaka v njih in jih hrani s selenom mladosti. Kamor koli se obrnem, je srce na notranji strani, pod odejo duše, ki jo obdaja velik šal zelenih pljuč. Okončine plavajo kot vesoljne ribje plavuti. Vsa sem potuhnjena pod njimi. Krmarijo naprej, z njimi plavam v veliki ocean. Sedim na skalnem grebenu in razmišljam ob bučanju mogočnega oceana v nedrih vesolja. Majhna iskra, pradavni vžig večnih ognjev in čoln ovit v plinaste meglice se premika … proti rdečemu. www.tatjana-mslec.si