Globoko v sebi se nasmehnem,
ker vem, kaj je to ljubezen.
Ostala je neomadeževana,
nikoli nisem je priznala.
Bilo je lepo kakor pesem,
dokler je iz mene izžarevala,
a tedaj nisem ust odprla,
da bi jo izpela.
Bilo je sveto čustvo,
nedotaknjeno je moralo ostati,
da mi ni potrebno zdaj
za nazaj obžalovati.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- TTatjana·
Pozdravljena Danijela, zelo lepa lirična pesem, ki je ostala znotraj nevidna, dokler ni v razpoku trenutka v igri z lučjo vstopila v stih. Prijazen pozdrav, Tatjana Malec