
Dolg čas mi je.
Si za klepet kar tako?
Greva na sprehod?
Naj naju svež zrak objame.
V mislih te prosim,
spomni se,
in vzemi mojo roko v svojo.
Sam si mi dejal,
da ti je moja bližina ljuba,
torej to dokaži.
Natrosi mi blagih misli.
Iz mojih misli vzemi,
kar se sklada s tvojimi.
Vedno mi daješ krila.
Ob tebi verjamem svojim obljubam.
Razvajaš me kot vedno.
Moje srce spet počiva ob tvojem.
Moje besede božajo tvoje.
Sonce naju greje,
vse je svetlo v nama.
Za hip utihneva
in se mislim prepustiva.
Tako majhna sva v svetu,
a po srcu tako velika.
Najina ljubezen ni ne prva in ne zadnja,
a edina, ki se na najin način odvija.
Skupaj sva nepremagljiva.
Nikdar ne bova klonila.
Goreče ljubiva vse, kar naju obdaja,
vse bolj se zavedava, kako temu času pripadava.
Kako je prav, da sva tukaj in zdaj.
In dolg čas se razblini,
ko si zaupava neskončne globine.
To je bil danes, ki sva si ga podarila.
Jutri bova nov način odkrila,
da si podariva, kar sva danes pozabila.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!