Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.
Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.
Korak notri
v prestrašeno juho
med panične cmoke,
obžalovanja mastna
in luknje v spominu.
Za sedmimi
gorami nedorečenega,
kljub morju povedanega,
drobno sonce ždi
za vsak slučaj.
Globoko zunaj
pozabljen vtis,
svetla zima,
okus po kavi,
vonj po doma.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!