Izumetničena sedanjost nas je oddaljila,
Neskončna tišina v nas samih,
Sredi kaosa, ki nas obkroža,
Nas ni osvobodila okov pradavnine,
Pozabili smo svoje korenine,
Izgubili smo stik s zemljo in bližnjimi,
Navadili smo se bolečine,
Ki je postala skoraj naravna,
Kot je bila ljubezen svoj čas,
Naša veličina, je sedaj postala zgodovina.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!