
Čakam te da se ponovno srečava tu,
da kaj poveš, napišeš pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?
Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava,
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.
Ne trdi da sem morda boljši od tebe,
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.
Pa saj ti ne očitam, niti ne karam,
le s teboj se verjetno staram,
ko skrivnostna pesem tli,
že išče svoje si poti.
In potem jaz ti on in ona ugotovimo,
da se tu ob napisanem dobimo,
bo beseda sladka zapeljiva,
spet postala vsem iskriva.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!