Pesmi

So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, dan za dnem, kreiram v nočeh. Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh, čisto počasi, muzaje korakajo preko mojih prstov, na papir. Tam se zlijejo z belino, včasih kriče, večinoma potiho, želijo, hočejo nekaj povedati, vsem vam in meni sami, saj se v globočinah še vedno skriva nekaj nerazumevajočega, zamolčanega, kar je še v duši ostalega. Martina Žižmond