
Toliko nasilja, toliko laži
pomanjkanja, bolezni, skrbi
vzpenjaš se, da bil bi kot bog
da nadvlada vsa človekova moč.
Kdaj ustavil svoj boš korak
nasilju pokazal stop znak
prenehal druge poniževati
svoje življenje za košček ozemlja dati.
Se res življenje tako malo zdi
da sovražil vse bi ljudi
da ne mogel najti bi mir
živeti v harmoniji z njim.
Ustavi že enkrat svoj korak
v tebi je ljubezen, noben ti ni enak
kdo je ta, ki upa drugim soditi
udarjati po srcu z biči.
Ljubi sebe, ljubi ljudi
ne daj da človeštva izbrišejo se sledi
vsega tega kar danes obstaja
ne spremeni v pekel prostor raja.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!