
Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
V pomladi ponovno zacveti,
In čaka, da ljubezen obrodi,
Seme, ki ga mati narava zasadi,
Spominja na naju,
Potok neomajen in spokojnost trenutka,
Žvrgolenje v tišini pod krošnjami dreves,
Reka, ki se skozi moje žile pretaka,
In skrivaj doseže moje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Zariše, oblikuje bregove,
Poglobi strugo, kjer je to potrebno,
Kot lepota tolmuna,
Ki nenadoma potihne, se umiri,
Je brezčasna, večna,
Kot človek, ki nenadoma dozori in
Postopoma se utrip srca umiri.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!