Ob dnevu spomina

Poduhovljeno se spomnimo večnega nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi. Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni, le mrzla jutra na krizantemah. Med neskončnostjo in življenjem je smrt, ki zre v dišečo vrtnico. Roža diši in molči. Misel nanjo jo zdrami. Ona pozna le zretje v žive stvari, ki dramijo sence pokojnih duš. Sence stoletnih dreves kinkajo in ječijo ob njeni odsotnosti. Čutim tiho drsenje kontiuuma. Svetloba odteka. Kmalu bo večer. Noč brez konca. Noč brez besede. Sen ljubezni iz nič, ki pluje v pristan dopolnitve. In zgodi se poezija. Prostor v katerem se srečujemo živi in mrtvi, prostor naše biti. Zgodi se svetost krvi. Molčeči smo tam, kjer bi morali govoriti. Ali vidite zrcalo svoje duše, svoj pietetni odnos do mrtvih, v katerem sta dva odseva. Ločnica med onimi tam in nami, ki smo še tu. Kaj smo pridobili in kaj izgubili povesta Antigona in Kreont, simbola človeške krivice in bolečine, rastoče iz brezčutja. www.tatjana-malec.si