Tatovi odpadkov

Ali eko-mafija pomeni le nelegalno odlaganje nevarnih odpadkov? Ali govorimo le o trgovanju z odpadki, ali tudi o kraji surovin? Za odgovore na ta vprašnja najprej poglejmo nekaj podatkov. Italijanski nacionalni statistični urad (ISTAT) navaja, da je leta 2011 sektor industrije v proizvodnji uporabil 35 miljonov ton sekundarnih surovin, torej materialov, pridobljenih preko predelave odpadkov.

V zadnjih desetih letih je reciklažna industrija skokovito narasla do neverjetnih številk: število podjetij se je iz 2.183 povečalo na 3.034 (+39%), število zaposlenih pa od 12.000 do preko 24.000. Metalurgija v Italiji je odvisna od odpadnega materiala: leta 2011 je Italija z recikliranjem 927.000 ton zasedla prvo mesto v EU glede na količine aluminija, pridobljenega iz sekundarnih surovin. Na drugem mestu po odvisnosti od odpadkov  je  papirništvo, ki je istega leta v proizvodne cikle vrnilo preko 5 milijonov ton papirne mase, kar predstavlja skoraj 59% nacionalne proizvodnje.

Italija je na drugem mestu v EU po predelavi plastičnih odpadkov, 200 podjetij je predelalo 1,7 milijona ton plastike. Industrija stekla ga več kot 2 milijona ton, od skupno 5,2 milijona ton, pridobi z recikliranjem. A je Italija kljub vsemu še vedno neto uvoznica sekundarnih surovin in ima zato recikliranje precej priložnosti za rast. Podobni trendi se dogajajo na globalnem nivoju.

Ob tem pa narašča nov pojav: plenjenje urbanih rudnikov. Vsak material ima na borzi svojo ceno. Reciklirani materiali na osnovi polietilena (PET) lahko dosegajo cene tudi do 1.000 eur za tono. Recikliran aluminij iz pločevink ter odpadni baker do 1.500 eur za tono, odpadne avtomobilske gume 500 evrov, odpadni tekstil 280 evrov, odpadno železo 168 evrov (jeklo 400 evrov), rastlinska olja 250 evrov, odpadna električna in elektronska oprema 300 evrov, medicinski odpadki 470 evrov.

Zato ni naključje, da že cveti nov način nelegalne trgovine: trgovine s sekundarnimi surovinami v odpadkih.