
Diši po otavi, ki so jo danes odpeljali.
Veter odnaša orumenelo listje izpod dreves
in mačka na pokošenem travniku potrpežljivo čaka na svoj ulov.
Sosedovi so pospravili še zadnja polena v drvarnico,
na trti so se obarvali prvi grozdi
dnevi so vse krajši in sonce je spet prijetno toplo.
V deželo čisto potiho prihaja jesen.
Drevesa bodo zamenjala svoja oblačila,
polja se pripravljajo na dolg počitek.
Kaj pa ljudje?
Bomo pripravljeni na vse nove izzive,
na viruse, na temačne dneve in mraz,
na ukrepe vlade, ki čakajo nas.
Kaj vse zares zmoremo ljudje,
kako hitro odzivamo se,
kako dobro prilagodimo se,
pa naj nam bo všeč ali pa tudi ne.
Še dobro, da vsaka jesen mine,
za njo pride še bolj mrzla zima,
pa tudi njo prežene pomlad in se vrne poletje
z njim pa veselje in pisano cvetje.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!