Bili so tam ljudje v meglici.
Bili so tisti,
ki so ušli resnici.
Gledali so me
zlobno in z obupom.
Utišali so temo
z nemim hrupom.
Brez nežnosti
so me iztrgali
iz objema luči.
(Napisala Leila, 10 let)Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- LLouise·
Zelo zanimive misli za tako mlado dekle. Pa tudi dobro napisano. Bravo!