Smrt in življenje
sta v meni,
dve neponovljivi podobi
brez obrazov.
Nikoli
ne gledaš jasnih oči,
tu je vedno
- prav vedno -
tema,
vsak hip
prinaša slutnjo,
trepet zraka
nekaj pomeni
in moje telo
drhti
v pričakovanju življenja.
Nekoč
se bo skrčilo
in postalo majhno
in potem nič,
ker nihče
- boga ni -
ne more
ubiti smrti.
Samo ona ve nekaj
- čisto majhna reč -
česar drugi
ne morejo odkriti.
Dva sovražnika
v mojem telesu.
Ne morem ljubiti
smrti.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!