Poglej, noč je črna zavesa iz svile,
V njej zvezde so srebrne solze spominov,
In veter je oddaljeni eho, ki šepeta drevesom,
Brezam in rožam vzdolž hriba,
Ki krasijo dolino zate,
Še je živ spomin nate,
V srcih boš naših,
Do konca dni,
Ne boš nas zapustil,
In izginil v temno noč,
Niti poniknil,
Kot reka, ki nenadoma izgubi svojo moč.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!