
Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.
Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.
Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.
Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.
Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.
Na kakšen tih dan zavre kri v meni, skušaš jo ohladiti z ledenimi besedami.
Četudi ne nosim srca v glavi in duše v rokah, čutim pa solze polzeti v notranjosti najinih teles.
Lahko še vedno poslušaš tih zven dežja, te še vedno nosi vonj poletja najinega.
Boš upal, da sanjaš, ko gledal me boš drugje, boš sanjal, da upaš, da pojavim se še kje.
Oceani iskrenosti in valovi poštenja naj naju oba potegnejo vase ter pustijo v trenutku, trenutku resnice.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!