Manjka mi njegov pogled, nasmeh,
manjka mi njegov nežen objem,
samota pritiska, duši me,
strah zanj mi kot primež stiska srce.
Kdaj spet bo tesno ob meni,
da ogreje mrzlo dušo in telo mi,
pokloni svojo mi toplino,
daruje svojo toplo mi bližino...
Manjka vedrina mi njegova,
močna volja, radost do življenja,
veliko upanje v meni zdaj živi,
kmalu, prav kmalu zopet vrni se mi Ti.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!