Vsak dan je treba
v naravo,
pogledati v krošnje dreves,
se naužiti modrine neba,
ujeti sončni žarek ali dva.
Vsak dan je treba
nekoga nasmejati ali objeti,
vsaj z očmi,
v mislih poslati na stotine dobrih želja.
Vsak dan je treba
biti človek
človeku,
živalim,
rastlinam
in vsem.
Vsak dan je treba
v ljubezni živeti,
kajti iz tega
se vse rodi.
Martina ŽižmondKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!