
Imel prijatelje sem, vsaj mislil sem tako,
a mi zgodila se krivica, bilo je hudo,
kakor da so v zemljo vdrli, ni jih bilo
pogrešal sem, mi brez njih bilo težko.
Saj le besed spodbude bi takrat želel,
čutil da ob sebi prijatlje bi vedno imel,
težko boriti je samemu s krivico boli,
ostati sam, z besedami boriti tiste dni.
Trepljajo zdaj po rami od kod mi moč,
težave si pregnal, jih vzela tam je noč…
A boli me takrat bil sem težavah sam,
čemu prijateljstvo je takšno dano nam.
Ne bom vračal z enakim, se maščeval,
v prihodnje bom raje v sebi moč jemal.
se veselil da še vedno dovolj je imam,
čeprav tega pozabljam ne noč ne dan.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!