Preden smo imeli imena

Preden smo imeli imena, Smo bili v času komaj sled, Še neizrečena bližina, Ki je že nagibala svet. Svet se začne prej kot beseda, Prvi glas ni nikdar samo naš; V njem nekaj davnega odmeva, In nekaj, kar prihaja za nas. Čas naših navad ne pozna, Ne šteje, kar štejemo mi; Le neopazno prestavlja, Mejo med tem, kar je in kar ni. In kar ni, nas tiše oblikuje, Bolj kot vse, kar nam je dano; Iz praznih mest med besedami Najdlje v sebi odmevamo. Odmev po izvoru ne vpraša, Ne ve, komu pripada zven; V enem se komaj prebudi, V drugem je že spremenjen. Spremenjen - pa vendar soroden, Kot misel, ki menja obraz; Stoletja ji krojijo obleke, Pod njimi pa diha isti čas. Čas bo odnesel naša imena, Jih vrnil tja, kjer ni besed; A nekaj našega bo ostalo v njem, Še dolgo nagibalo svet. In morda smo tukaj le za kratek čas, Da drug v drugem nadaljujemo misli, In iz tega, kar pride brez glasu, Odidemo boljši - kakor smo prišli.