Moj dežnik lahko leti,
kamorkoli se mi zdi,
zavrtim ga in odprem,
hop – in že letim na njem.
Moj dežnik predobro ve,
kam me vleče, kam pa ne,
vsakič mi pokaže nove
krasno pisane svetove.
Pod večer pri nas doma
mama z očkom klepeta:
»Naš otrok prekrasno riše.
Kje je videl vse te hiše…?«
Mama, mama, ti ne veš,
da ne hodim zmeraj peš –
moj dežnik in jaz na njem
pač nevidna sva očem.
Anja Štefan: MOJ DEŽNIK
Danijela Premzl
Vir: CICIBAN, oktober 2015Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- LLaVerdad·
Zelo simpatična pesnitev! 😉