
Kjer vrisk z gora v dolino odmeva,
družba veslih src na glas prepeva,
vrhovi tam planine so nam v okras,
jih obiskujemo, so nam v čast.
Morja modrina, poletno sonce vabi,
valov, opojnosti slane se ne pozabi,
še jadrnice, ladje, školjke na obali,
rad vsak poltjo z morja rad pohvali,
Nam kraje kjer griče krase gorice,
ob trgatvi rade obiščejo jih ptice,
a klopotci tam zganjajo že hrup,
odganjajo ne zaželene gostije up.
So kraji skriti a lepi kot zaklad,
odprtih oči nas vabi nežen glas,
se nam ob bregovih rek smehlja
s krošnjami dreves veter že igra.
Lepot narava dala nam je v dar,
danih lepot nihče ni gospodar,
nam zemlja ne oprošča napak,
se že maščuje čuti vsak od nas..
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!