
V nočeh, ko pod odejo iščem tvojo dlan,
spoznavam, kako je včasih vse zaman.
Hlad je in praznina tam,
kjer si nekoč govoril »rad te imam«.
Med tisoče dlanmi - tvojo bi spoznala,
med tisoč vonji, vonj bi kože tvoje prepoznala.
Tujke so ostale besede mi slovesa,
življenje moje z njim postal je oder, kjer padla je zavesa.
Odšel si in daleč proč nekje obstajaš,
a v mojih mislih si in v sanje mi prihajaš.
Hermina PalčnikKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!