
Stal sem sredi polja,
Na koncu jase,
In se oziral na pretekle čase,
Drevesa, na katera sem tako rad plezal,
In zaprašene ceste,
Dolge kilometre v iskanju sebe,
In bolj, ko sem sanjal,
Bolj sem se zavedal,
Da pogrešam, tiste trenutke,
Brez telefonov, nepotrebnih pogovorov,
In zlate tišine,
Prepotrebne miline,
Prijetne pogovore v krogu najdražjih,
Prijateljev, bratov in sester,
Iskrene poglede, ki si jih začutil na koži,
Tega ni več, zamenjale so jih puste besede,
Prazni pogledi preko ramena,
Negodovanja o enem in drugem,
Slabe novice, ki jih vsiljujejo na vsakem koraku,
Informacije, dezinformacije,
Ki nam jih podtikajo,
Po naših podatkih stikajo,
V vse se vtikajo,
Nam ukazujejo,
In pravijo,
Kaj je prav in kaj ni,
Se sprašujem,
Kako naj človek sploh živi,
Kako naj najde svojo resnico,
Katera je tista polica,
Na katero je sebe nekoč odložil.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!