Slovo od poletja

Kot pajčolan jeseni je prekrila trate, rosa, meglena jutra prišla so k nam v svate, dan krajši, sonce kakor da je obnemoglo, na trenutke kot da prinaša v nas tesnobo. V tisočero barv jesen listje obarva, spremeni, s preprogo trate, steze, vse nas obdari, da prijeten bo spomin na trud, žuljave roke, če polne bodo kašče, spet zidanice zažive. Tam mošt bo tekel, razvedril bo naš obraz, harmonika in petje, v dol odmeval bo naš glas, čeprav vsak v sebi nosi skrbi in bolečine, v dobri družbi lepše je, se kar nekako skrije. Redka sončna jutra vabila bodo še v naravo, morda v gozd, ob reke, sončno tam planjavo, da z roko v roki prisluhnemo še pesmi vetra, jesen prišla je, zdaj poslavljamo se od poletja. jože.k