
Smo na tem svetu še ljudje,
ki čutimo, smo še ljudje, ki ljubimo,
smo še ljudje, ki kaj store
ali smo otopeli za vse,
kar v svetu dogaja se.
O bog, kdaj bo konec te morije,
kdaj razum razsvetli vse,
ki pohlepu podrejajo se.
Kdaj za otroke, žene in može posije sonce,
jim razvedri obraz in ogreje srce.
Ves svet kriči, na tisoče ljudi hudo trpi.
Beseda nič ne velja,
kjer se srečujeta dva,
kjer sta pomembna oblast in denar,
za ljudi jim ni mar.
Kaj pomaga, če ves svet kriči, dejanja so pomembna, a teh ni.
Se jutri lahko to pri nas zgodi,
še koga razen mene skrbi, še koga srce boli.
Mene zares boli.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!