Na svetu je živih ljudi na milijone in milijone,
In tam nekje dežela marljivih je ljudi,
Počasi starajo se neskončno bodo izumrli,
Željo po otrocih, rojevanju so strli.
Že zdaj jih malo a ljubijo prepir,
Med mljajše vnašajo nemir,
Kakor da najslabše se jim zgodilo,
Sodišče bo uredilo, ljudi pomirilo.
Kje so časi kjer v družinah bilo deset je otrok,
Vsi so preživeli sami sebi so živ pomoč,
A zdaj kot da srčna ljubezen več ne živi,
Vse le nekam po nakupih hiti.
Tam zgoraj ne morejo nič pomoči,
Živijo kak živijo družine z otroci,
Veliko jih že prosi za darove,
Zemlja jih nasititi ne more.
Vse jih mami, kupujejo povprek,
Če ni denarja je pa ček,
Pozabljajo na ljubezen med ljudmi,
Vse se spremenilo ni kot njega dni.Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Nekoč je številne družine povezovala ljubezen, danes pa mobiteli.Hrana v številnih družinah otrokom so bili domači proizvodi od mlečnih do žgancev in polent, košček kruha iz kmečke krušne peči pa je bil spoštovan.Danes gre v smeti na kupe klruha ki ni privlačen otrokom razvajenih do kraja.Tudi žetev s srpom se umika strojem, ostaja pa le v spominu