Le zakaj človek človeku odvzame življenje,
tistemu ki je okusil trpljenje,
bil predan dnevu v nemilosti,
ko mu je prenehalo biti srce.
Morilci se imajo za bogove,
a namestu duše imajo rogove,
za seboj rušijo mostove,
pustošijo domove.
Z dejani ne gredo v pozabo,
le v zlovešč spomin,
ostajajo strah in trepet,
človek, izrodek, smet.
Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!