Rdeči čeveljci za ples,
ki sami plešejo nožice.
Visoke petke, gladek lak,
za njimi željno gleda vsak.
Mamljivo, a tudi vprašljivo.
Kaj če prevzamejo nadzor
in plešejo kar brez prestanka,
se vrastejo v brhke nožice,
ki jim nikjer ni več obstanka?
Pomišljam in jih ne obujem,
z nožicami se posvetujem.
Izberem drugo obuvalo,
ki mi bo noge varovalo,
jih po domače bo ogrelo,
za lišpav ples ne bo skrbelo.
Copatki rdeči, nevpadljivi,
me grejejo v domači sreči.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (3)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- NNan·
ja, tako je s tem, petke te vsaj opozorijo... :p
- Jjože.k·
Me grejejo v domači sreči.....
- Jjože.k·
Čestitam za pesem tedna, sam pa se za nekaj časa umikam zaradi zdravstvenih težav, pa tudi zaradi odziva mojih prispevkov, posebno zadnjih.